Zakaj v življenju nismo srečni
Zgodnje učenje
Kot otroci smo verjeli vsemu, kar so nam rekli odrasli. Zunanji svet nas je naučil, kako biti človek. Dan za dnem, doma, v šoli, v cerkvi, na televiziji, so nam drugi govorili kako naj živimo in kakšno vedenje je sprejemljivo. Naučili smo se, kako naj bi izgledali, kako naj se obnašamo, kaj naj verjamemo in kaj ne. Tako poteka proces zgodnjega učenja. Brezpogojno se strinjamo z njimi in ta prepričanja in ti pogledi počasi rodijo naš pogled na svet. Nikdar nismo imeli možnosti izbirati, se odločati, kajti vsa ta pravila, kako naj se na tem svetu obnašamo, so bila že tu.
Nagrade in kazni
Vzgojili so nas, da kadar smo pridni, (naredimo tako kot se od nas zahteva), dobimo nagrado-potrditev, kadar pa kršimo pravila smo kaznovani-nesprejeti. Tako smo se začeli bati, da bomo kaznovani, pa tudi, da ne bomo nagrajeni – in tako začnemo igrati. Delamo se da smo nekaj, kar nismo, in sicer samo zato, ker se bojimo, da bi nas drugi zavrnili. Strah pred zavrnitvijo polagoma prerase v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. In nazadnje postanemo nekaj, kar v resnici nismo. Postanemo posnetek maminih prepričanj, pa očetovih prepričanj. V času odraščanja se tako izgubijo naša naravna nagnjenja. Z leti postanemo tako izurjeni, da postanemo sami svoj nadzornik. Tako kaznujemo sami sebe, kadar se ne držimo naučenih pravi in se sami nagradimo kadar smo pridni. Ta zgodnja prepričanja, sedaj nadzorujejo naše življenje. In samo kar je v skladu s temi zgodnjimi prepričanji, postane naša ultimativna resnica. Nekaj v našem umu neprestano presoja vse, vse kar storimo in česar ne, presoja vse ljudi in okoliščine – skratka vse.
Krivda in sram
Kadarkoli storimo nekaj, kar ni v skladu s temi prepričanji se počutimo krive in nas je sram. Zbudi se tisti del nas, ki pravi: »Nisem dovolj vredna, nisem dovolj lepa, nisem dovolj sposobna, nisem dovolj pametna.« In vsa ta drama temelji na zgodnjih prepričanjih, ki si jih sploh nismo sami zavestno izbrali. S kršitvijo teh pravil se počutimo obsojanja vredne, krive in osramočene kajti vedno, ko nekaj omaja vaša prepričanja se počutite nelagodno, ogrožene, občutite neko čudno ščemenje okoli želodca in to je dejansko strah. Ni pomembno ali so naša prepričanja pravilna ali napačna, poglavitno je to, da vam dajejo občutek varnosti. In ravno zato potrebujemo veliko poguma, da se zoperstavimo po robu lastnim prepričanjem.
Nezavedno upiranje življenju
Ljudje se nezavedno upiramo življenju. Najbolj se bojimo , da bi bili zares to, kar v resnici smo. Biti to kar smo, je potemtakem največji strah, kar jih pozna človek. Naučili smo se živeti, da ustrezamo zahtevam drugih ljudi, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti in da ne bi bili dovolj dobri za druge. Vsi ti strahovi se pri vsakomur različno kažejo, toda vsi zaradi tega doživljamo jezo, obup, nemoč, ljubosumje in druga negativna čustva. Naše življenje postane težko, kajti živimo v stalnem strahu.
Slika popolnosti
Sistem naših zgodnjih prepričanj nam ustvari predstavo o tem, kakšni naj bomo, da nas bo vsakdo sprejel, še posebej starši. V prizadevanju, da bi bili dovolj dobri zanje, si ustvarimo sliko o popolnosti. Vendar mi sami žal v to sliko ne spadamo, čutimo, da ta podoba za nas ni resnična, kajti globoko v sebi čutimo, da to nismo mi. In ker ne moremo zadostiti tej popolni sliki, kakšni bi morali biti, dobimo občutek, da nismo popolni in zato se nehote stalno zavračamo. Kako močno se zavračamo, pa je odvisno od tega, kako učinkovito so odrasli v našem zgodnjem otroštvu zatrli naš pravi jaz. Ne moremo si odpustiti, da nismo, kar bi radi bili oziroma kar so nas naučili, da bi morali biti. Vemo, da ne živimo sebe, zato se počutimo nepristne, prikrajšane in nepoštene. Ker se čutimo, da ne živimo sebe, vemo da smo nepristni, in da okolica tega ne bi opazila, začnemo igrati različne vloge in nosimo različne maske, da tega ne bi opazili še drugi. Skratka posiljujemo se samo zato, da bi ugajali drugim. Celo lastnemu telesu smo pripravljeni škodovati, samo da bi nas drugi sprejeli. Ne zavedamo se namreč, da je težava v tem, da resnično ne sprejemajo sami sebe. Sami sebe pa zavračamo zato, ker nismo to, za kar se kažemo. Ljudje se brezmejno kaznujejo samo zato, ker niso to, kar mislijo, da bi morali biti. Tako začnejo slabo ravnati s seboj. Nihče pa nas bolj ne zlorablja kakor mi sami. V to nas silijo naša programirana prepričanja.
Živeti v sreči
Če bi radi živeli sami sebe boste morali zbrati pogum in spremeniti vsa tista prepričanja, ki temeljijo na strahu in vam jemljejo vašo energijo in osebno moč. Zato boste potrebovali zelo močno voljo, toda če vam bo uspelo, boste nagrajeni s povsem novim življenjem.
