Vir vseh naključij: nelokalna  domena

Nelokalna domena je sestavljena iz inteligence oziroma zavesti, imenujemo pa jo lahko tudi virtualna ali spiritualna domena ali polje potenciala.

V nelokalni domeni iz morja možnosti privrejo informacije in energija. Ta raven realnosti deluje onkraj dosega prostora in časa, ki na tej ravni preprosto ne obstajata.

Inteligenca duhovne domene je tista, ki »energetsko juho« organizira v znane enote. To je tisto, kar spaja kvantne delce v atome, atome v molekule, molekule v strukture.

Sila, ki ureja vse

Prav tako kot informacije in energija kujejo fizični svet, nelokalna domena oblikuje in orkestrira dejavnosti informacij in energije. Po mnenju Larryja Dosseyja, avtorja uspešnic in pionirja metafizičnega ter doktorja medicine, imajo nelokalni dogodki tri pomembne značilnosti, ki jih ločujejo od dogodkov, omejenih na fizični svet: so v korelaciji in ta korelacija je neposredna, neoslabljena in takojšnja.

Obnašanje dveh ali več subatomskih dogodkov je nevzročno povezano, kar pomeni, da en dogodek ni vzrok drugega, a je obnašanje enega nemudoma v korelaciji in koordinaciji z drugim. Korelacija med temi nelokalnimi dogodki je tudi neoslabljena, kar pomeni, da moč korelacije ne pojenja z razdaljo in prostoru v času. Takojšnja pa pomeni, da nelokalni dogodki ne potrebujejo potovalnega časa. Vsem je znano dejstvo, da svetloba in zvok potujeta z različno hitrostjo, kar povzroči, da strelo v daljavi vidimo prej, kot zaslišimo grmenje. Pri nelokalnih dogodkih ni takega časovnega zamika, ker nelokalne korelacije ne sledijo klasični fiziki. Ni signala, ni svetlobe in ni zvoka. Ni »stvari«, ki bi morala potovati.

Nelokalna inteligenca je povsod naenkrat in na različnih lokacijah v istem času lahko povzroči multiple učinke. To je torej vir vseh naključij. Ko se naučite živeti na tej ravni, lahko spontano izpolnite vsako svojo željo. Ustvarjate čudeže.

Dokazi za obstoj

Virtualna domena ni plod domišljije ali posledica človeškega hrepenenja po vseobsegajoči moči, ki bi bila večja od nas.

Čeprav so filozofi o obstoju duše razmišljali in razpravljali že tisočletja, je znanost šele v 20. stoletju lahko ponudila dokaz za obstoj virtualne domene.

Veliki preroki iz mističnih izročil dajejo sklepati, da je vse, kar doživljamo vsak dan, samo projicirana resničnost, kjer so dogodki in stvari samo videti ločeni v prostoru in času.

Naj ponovim, ker je zelo pomembno: brez zavesti, ki deluje kot opazovalec in razlagalec, bi vse obstajalo kot čisti potencial.

Ta čisti potencial je nelokalna domena, tretja raven obstoja. Je nelokalna in je ne moremo izčrpati, je neskončna in vseobsegajoča.

Ko se nam uspe prebiti do te ravni, lahko delamo čudeže. Nelokalna domena v naravi

Enako kot pri jati rib je tudi pri pticah videti, da letijo v formaciji, in ko menjajo smer, izvedejo iste gibe vse hkrati. V eni sami jati je lahko stotine ptic, pa se kljub temu vse gibljejo v harmoniji s preostalimi, ne da bi pri tem imele očitnega vodjo. Vse ptice smer spremenijo v trenutku, svojo pot spremenijo v istem hipu, in to izvedejo popolno. Ni mogoče, da bi se dve ptici v jati zaleteli. Vzpenjajo se in se obračajo in spuščajo, tako da so videti kakor en sam organizem, kakor da bi dobile neizgovorjen ukaz in bi ga brezpogojno izpolnile.

Kako se to dogaja? Časa za izmenjavo informacij ni dovolj, zato mora vsakršna korelacija dejavnosti med pticami potekati nelokalno.

Fiziki že leta poskušajo odkriti dejavnike, ki vodijo gibanje ptic, vendar jim to do danes še ni uspelo. Zapletenost in popolna natančnost vedenja ptic jih vedno znova zbegata. Tudi inženirji so proučevali njihovo gibanje, da bi morebitne ugotovitve s pridom uporabili ob prometnih konicah. Če bi nekako lahko doumeli in izkoristili senzorski mehanizem, ki ga uporabljajo ptice, ter ga prevedli v oblikovanje cest ali avtomobilov, prometnih nesreč morda ne bi bilo več. Vnaprej bi vedeli, kaj bo kateri avtomobil na cesti naredil v katerem trenutku. Ta projekt žal ne bo nikoli uspel, saj ni analogije, ki bi jo lahko prenesli v mehanski svet. Sinhrona komunikacija pri jati ptic ali rib izhaja iz duhovne ravni, nelokalne inteligence.

Primere sinhronosti najlažje najdemo v živalskem svetu, saj so živali tesneje povezane z bistveno naravo stvari. Ljudje smo izgubili občutek povezanosti zaradi ega-uma-poistovetenja.

Neštete fun kcije v telesu Smo v nenehnem stiku z nelokalno inteligenco. Že samo dejstvo, da naša telesa sploh obstajajo, je popolnoma odvisno od nelokalne komunikacije.

Pomislite: človeško telo je sestavljeno iz sto trilijonov celic, to je približno tisoč celic za vsako zvezdo na Rimski cesti. Samo petdeset delitev je potrebnih, začenši z jajčecem, ki ga oplodi ena sama celica, da nastane teh sto tisoč bilijonov celic. Prva delitev celic da dve celici, druga štiri, tretja šestnajst in tako naprej. Pri petdeseti delitvi je v telesu sto tisoč bilijonov celic, in takrat se delitve končajo.

Vse celice v telesu torej nastanejo iz ene same. Ta edina celica se nato deli in deli in nekje vzdolž te poti se začnejo celice med seboj razlikovati. V telesu je približno 250 različnih vrst celic, od sferičnih enostavnih maščobnih celic do tankih, razvejenih živčnih celic.

Znanstveniki še danes ne vedo, kako se lahko ena sama celica deli v toliko različnih vrst celic, ki so se nato sposobne organizirati v želodec, možgane, kožo, zobe in vse druge, izredno specializirane dele telesa.

Poleg tega da celice v telesu opravljajo posebne funkcije, vsaka od njih opravlja nekaj milijonov stvari na sekundo samo zato, da ne preneha delovati: ustvarja proteine, prilagaja prepustnost svoje membrane in proizvaja hranljive snovi – to je samo nekaj opravil.

Vsaka celica mora tudi natančno vedeti, kaj počne druga celica, sicer bi naše telo razpadlo. Človeško telo lahko deluje samo, če je sinhrono, in vse to lahko poteka samo s pomočjo nelokalne komunikacije.

Kako bi sicer sto trilijonov celic, od katerih vsaka opravlja milijon stvari na sekundo, lahko koordiniralo svoje dejavnosti, tako da omogočijo, da bitje živi in diha? Kako bi sicer lahko človeško telo rojevalo misli, odstranjevalo strupe in se smehljalo dojenčku ali celo zaplodilo dojenčka, in to vse hkrati?

Če ni misli, ni miganja s prsti

Da bi lahko pomigali s prsti na nogi, moramo najprej pomisliti, da želimo to storiti. Misel aktivira možgansko skorjo, ta pa nato pošlje impulz po hrbtenjači v nogo in premakne prste. To je samo po sebi čudežno. Od kod se je porodila misel? Preden je bila misel, ni bilo nobene energije, toda takoj ko sta se porodila misel in namen, pomigati s prsti, je to v naših možganih povzročilo nadzorovano elektromagnetno nevihto, ki se je prenesla po živcu in povzročila sprožitev določene kemikalije. In potem so se prsti premaknili. To je zelo linearen, mehaničen in prostorsko omejen pojav – razen tistega prvega dela, misli, ki je vse to sprožila.

Kako je misel proizvedla elektriko? Znanstveniki razumejo, kako deluje telo: potenciali za dejavnosti, nevrotransmitorji, krčenje mišic in vse drugo. Toda nihče ne more s poskusom pokazati, od kod je prišla misel. Misli ne moremo videti, toda brez nje bi bili ohromljeni.

Če ni misli, ni miganja s prsti. Na neki način postane zavedanje informacija in energija. Kje se to zgodi? Odgovor je: misel izvira iz nelokalne domene.

Zunaj meja standardne fizike

Naše telo se nenehno vede sinhrono. Kadar v našem fizičnem telesu nastane manjša motnja, se odzove celotno telo. Zamislite si recimo, da ves dan niste jedli, zaradi česar začne padati raven sladkorja v krvi. Takoj začne delovati celotna sinhronost dogodkov, da bi se raven sladkorja ponovno dvignila. Trebušna slinavka začne izločati hormon glukagon, ki spreminja sladkor, skladiščen v jetrih, v glukozo, ta pa nemudoma zagotovi energijo; maščobne celice sprostijo maščobne kisline in glukozo v krvni obtok, živčni sistem pa spodbudi skeletne mišice, da se odpovejo svojim zalogam glukoze.

Vse to se zgodi hkrati. Raven inzulina se zniža, srčni utrip pa se poviša in tako mobilizira energijo. V telesu se zgodi približno milijon stvari in vse samo zato, da bi se raven sladkorja znova dvignila na normalno. In to je samo ena od številnih funkcij, ki simultano potekajo v telesu. Vse to je mogoče samo s pomočjo nelokalne komunikacije, z informacijo, ki se prenaša hitreje, kot potuje svetloba, zunaj meja standardne fizike.

In navdušujoče dejstvo: v zdravem telesu se sinhronost samodejno uravnava popolno.

svet24.si / Nevenka Kamenik, terapevtka osebnostne rasti