Se kdaj vprašate, zakaj v življenju niste srečni?
Pa pojdimo lepo po vrsti – vse se začne v otroštvu. Kot otroci smo verjeli vsemu, kar so nam rekli odrasli. Zunanji svet nas je naučil, kako biti človek. Dan za dnem, doma, v šoli, v cerkvi, na televiziji, so nam drugi govorili, kako naj živimo in kakšno vedenje je sprejemljivo. Naučili smo se, kako naj bi bili videti, kako naj se obnašamo, kaj naj verjamemo in česa ne. Tako poteka proces zgodnjega učenja. Brezpogojno se strinjamo z njimi in ta prepričanja in ti pogledi počasi rodijo naš pogled na svet. Nikdar nismo imeli možnosti izbirati, se odločati, kajti vsa ta pravila, kako naj se na tem svetu obnašamo, so bila že tu.
NAGRADE IN KAZNI
Vzgojili so nas, da kadar smo pridni (naredimo tako, kot se od nas zahteva), dobimo nagrado – potrditev, kadar pravila kršimo, pa smo kaznovani – nesprejeti. Tako smo se začeli bati, da bomo kaznovani, pa tudi, da ne bomo nagrajeni – in začeli smo igrati. Delamo se, da smo nekaj, kar nismo, in sicer samo zato, ker se bojimo, da bi nas drugi zavrnili. Strah pred zavrnitvijo polagoma preraste v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. In nazadnje postanemo nekaj, kar v resnici nismo. Postanemo posnetek maminih prepričanj, očetovih prepričanj. V času odraščanja se tako izgubijo naša naravna nagnjenja. Z leti postanemo tako izurjeni, da postanemo sami svoj nadzornik. Tako kaznujemo sami sebe, kadar se ne držimo naučenih pravil, in sami sabe nagradimo, kadar smo pridni. Ta zgodnja prepričanja zdaj nadzorujejo naše življenje. In samo kar je v skladu s temi zgodnjimi prepričanji, postane naša ultimativna resnica. Nekaj v našem umu neprestano presoja vse, kar storimo in česar ne, pa tudi vse ljudi in okoliščine – skratka, vse.
KRIVDA IN SRAM
Kadarkoli storimo nekaj, kar ni v skladu s temi prepričanji, se počutimo krive in nas je sram. Zbudi se tisti del nas, ki pravi: »Nisem dovolj vreden/-na, nisem videti dovolj dobro, nisem dovolj sposoben/-na, nisem dovolj pameten/-na.« In vsa ta drama temelji na zgodnjih prepričanjih, ki si jih sploh nismo zavestno izbrali. Ob kršitvi teh pravil se počutimo obsojanja vredne, krive in osramočene, kajti vedno, kadar nekaj omaja naša prepričanja, se počutimo nelagodno, ogrožene, občutimo neko čudno ščemenje okoli želodca, in to je dejansko strah. Ne glede na to, ali so naša prepričanja pravilna ali napačna, nam predvsem dajejo občutek varnosti. In prav zato potrebujemo veliko poguma, če se želimo lastnim prepričanjem postaviti po robu.
Nadaljevanja članka lahko preberete na tej povezavi.
